Nekje okoli 15. stoletja so izumili ščetko, ki je bila narejena iz prašičjih ščetin, pritrjenih na bambusov ročaj. A izum ni bil najbolj uspešen. Svinjska ščetina je imela namreč na koncu ost in nemalokrat se je zgodilo, da so se ljudje med ščetkanjem ranili, zato so jo uporabljali le redki.

Kljub temu so se ščetke odpravile na pot. Prepotovale so hribe in doline, preplule morja in oceane in prispele v Evropo. Tukaj pa so se kmalu upokojile, kajti zamenjale so jih mehkejše, konjske ščetine. Govori se, da so bili nekateri modeli narejeni celo iz perja. To je pa moralo žgečkati po jezičku! Angleži so bambusov ročaj zamenjali z modernejšim, narejenim iz kosti. Leta 1780 so vanjo navrtali luknjice in skoznje napeljali vlakna.

Tudi konjske ščetine so šle po poti svinjskih sorodnic in se odpravile v pokoj. Pregnale so jih mlade, spretne, živahne, mehke in pisane umetne oziroma sintetične ščetke, narejene iz najlona, ki ga je izumil DuPont de Nemours. Ta do zob in dlesni prijazna ter sodobna zobna ščetka, kakršno poznamo še danes, se je rodila leta 1938, imenovala pa se je Doctor West's Miracle Toothbrush (čudežna zobna ščetka dr. Westa).

Na svoj način so zobe čistili tudi Rimljani. Popularno je bilo t. i. trebljenje (to je skoraj tako, kot če bi si danes čistili/trebili zobe z zobotrebcem) z jastrebovim peresom ali pa bodicami ježevca. Grki pa so verjeli, da bodo imeli lepe zobe, če si bodo po vsakem obroku sprali usta, spali z rahlo odprtimi usti in si zjutraj zobe zdrgnili z laneno krpo.

Malo za šalo in malo zares vam bom danes zastavil tri vprašanja:

1. Koliko mlečnih zob zraste otrokom?

2. Koliko zob ima odrasla oseba?

3. Kako pogosto si je treba umivati zobe?

Verjamem, da ste na vsa vprašanja odgovorili točno tako, kot je prav. Zdaj lahko preverite še pri starših, če tudi oni vedo prave odgovore. Potem pa hitro, kot smo se dogovorili na začetku, v kopalnico in dobro poščetkajte zobe.